Pretresljivo in dragoceno pričevanje slovenskega vojnega ujetnika iz časa prve svetovne vojne. Kapucin br. Felicijan Anžlovar v knjigi opisuje svojo življenjsko pot od mobilizacije v avstro-ogrsko vojsko leta 1914, hudega ranjenja na vzhodni fronti, do šestletnega ujetništva v prostrani Rusiji, kjer je doživel carsko Rusijo, revolucijo, lakoto, begunstvo in kaos državljanske vojne.
Besedilo ni zgodovinski roman, temveč osebni spomini človeka, ki je vojno gorje izkusil na lastni koži. Avtor bralca popelje skozi vojaške bolnišnice, transportne vlake, ruska mesta in taborišča ter obenem opisuje življenje preprostih ljudi, vero, kulturo in vsakodnevne razmere v tedanji Rusiji. Posebno moč knjigi daje iskren in preprost slog pripovedovanja, v katerem se prepletajo bolečina, humor, vera in neomajno upanje na vrnitev domov.
Br. Felicijan ne opisuje le vojne in trpljenja, temveč tudi človeško dobroto. Med vojno in ujetništvom je srečeval ljudi, ki so mu pomagali preživeti – zdravnike, kmete, žene in duhovnike, ki so kljub vojni ohranili sočutje do tujcev in sovražnikov. Obenem pa knjiga razkriva tudi temnejšo plat zgodovine: revolucijo, nasilje, razpad starega sveta in usodo tisočev vojnih ujetnikov, ki so ostali daleč od doma.
Knjiga je dragocen dokument slovenskega zgodovinskega spomina in redko pričevanje o življenju slovenskega človeka v Rusiji med letoma 1914 in 1920. Bralca nagovarja z izjemno osebno izkušnjo ter opominja, kako krhki so mir, domovina in človeško dostojanstvo.
Knjiga je opremljena s fotografijami in zgodovinskimi pojasnili.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.