Založba bratov kapucinov
     
    


Na blagajno
 
CDji
Knjige
     Življenjepisi
     Frančiškova knjižnica
     Priročniki

  Plačujete lahko tudi z moneto!

Na tem spletnem mestu
lahko plačujete z moneto.

Domov : Knjige : Frančiškova knjižnica :

Tri ikone
povečaj...

Tri ikone


dodaj v košarico
Cena: 7.00 €


Na zalogi: da

Nevidna svetloba ikone Ikóna je v vzhodnem krščanstvu sakralna enodimenzionalna podoba, izdelana na lesu ali platnu. Na ikonah so pretežno upodobljeni Sveta Trojica, Kristus, Mati Božja (Bogorodica), angeli in svetniki, redkeje pa prizori iz Svetega pisma in legend. Ikona ima ne le svojo slikarsko tehniko (tempera, olje, enkavstika) in estetiko temveč tudi svojo teologijo, duhovnost, mistiko in liturgično vlogo. Tako kot je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, Kristus pa viden odsev nevidnega Boga, tako je po vzhodnokrščanski teologiji ikona viden izraz nevidne nebeške prapodobe, s čimer opravičujemo njeno čaščenje (ikonodulija). Upodobljeni je namrečv ikoni navzoč. Čeprav ima ikona predvsem liturgično vlogo (viden odsev nebeške liturgije), v pravoslavnih hišah pogosto visi na častnem mestu. Zaradi teh teoloških, duhovnih in liturgičnih razlogov so značilnosti slikanja ikon anonimnost, tipiziranost in shematiziranost upodobljenih likov ter simbolika barv: zlata podlaga simbolizira odsev nebeške, božanske svetlobe. V tem se slikarstvo ikon (ikonopisje) razlikuje od zahodnokrščanskega individualiziranega in s časovnimi slogi zaznamovanega sakralnega slikarstva.

Značilnosti ikonopisja so spoštovanje ustaljenih tradicionalnih oblik, dogmatična pravilnost in liturgična vloga. Sámo ikonopisje štejejo za liturgično dejanje. Od ikonopisca se zahteva določena stopnja duhovnosti, za kar se sam pripravlja s postom in molitvijo. Posamezne barve imajo ustaljeno simbolično vrednost. Ikonopis je poseben sistem znamenj, ki je postal govorica Cerkve. Že Dionizij Aeropagit je govoril, da na svetih podobah mora obstajati podobnost in nepodobnost. Podobnost zato, da bi bilo prepoznavno, nepodobnost pa, da bi se poudarilo, da gre za sličnost alegoriji in ne za odraz v ogledalu. Slika deluje predvsem na emotivno plat, ikona pa na razum in intuicijo. Slika izraža razpoloženje, ikona pa stanje osebe. Slika ima meje in okvir prizora, ikona vodi v brezmejno. Ikona je poseben vidik umetnosti, njen neponovljiv izraz, ki je nastal na temelju mistično molitvene izkušnje vse vzhodne Cerkve. Krščanska ikona ni mrtva stvaritev, ni mrtva predstavitev podobe, ker skozi njo prodirajo žarki življenjske božanske milosti. Ikona je v moči milosti združena z osebo tistega, ki je predstavljen na ikoni. Skozi ikono se zaznava povezanost s svetim in zato je ikona živi simbol osebnosti svetega človeka, ne v smislu organskega življenja, marvečv pomenu nosilca življenjske svetosti. Ikona ne teži po posnemanju vidne stvarnosti: zasnovana je na načelu podob. Pogojnost ikone ni v čutnosti kot pri naturalizmu zahodnih slikarjev. Ikona ni barvno razkošna, prej bi lahko rekli, da je prosojna. V njej se, pod kristalnim pokrivalom zunanjega, odkriva kraljestvo duha. Govorica ikone je jasna, na njej naj ne bi bilo nepotrebnih podrobnosti. Pejsaž, v kolikor obstaja, je dan samo pogojno in shematično. Tukaj ima vsak detajl podobe, kretenj ali položaj telesa simboličen pomen: visoko čelo pomeni modrost in miselnost, velike oči pomenijo poglabljanje v Božje skrivnosti, tanke ustnice pomenijo asketizem, dolgi prsti duhovno plemenitost in čistost dela, priklonjena glava naravnanost in usmerjenost na Božji glas, ki ga svetniki poslušajo v globini svojega srca, sklonjena podoba pomeni pokorščino Božji volji itd. Cerkev je skupnost, ki raste v duhovno edinost, ikona pa - kot bogoslužje - pomaga, da se ta edinost uresničuje. Ikona odseva nevidno svetlobo. 2 Sv. Frančišek Asiški (1182-1226) in Križani Frančiškovo spreobrnjenje se je začelo ob srečanju s trpečim človekom, gobavcem in ob nagovoru Križanega leta 1205 v cerkvi sv. Damijana. Podoba preobraženega Kristusa, ki je na tej ikoni zaznamovan z ranami, je popolnoma spremenila Frančiškovo notranjost in zunanjost. Gospod Jezus Kristus je postal zanj živi in navzoči Bog, Bog njegovih misli, občutkov, želja in hrepenenj, Gospodar njegove duše in srca. To je Kristus, ki ga je s svojimi odprtimi očmi spremljal, ko se je prebijal skozi čas in prostor; Kristus ga je krepčal s Svetim Duhom in mu pomagal, da je po njegovem zgledu tudi sam hodil po svetu in prinašal vsem mir in delal dobro. Tako je tudi sam razodeval Boga, dobrega Očeta vseh ljudi. Medtem ko je Frančišek šel mimo cerkve sv. Damijana, je dobil navdih, da naj vstopi. Ko je vstopil, je goreče molil pred podobo Križanega, ki mu je z ganljivo dobrotljivostjo naročil: »Frančišek, kaj ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi torej in mi jo prenovi.« Drhtečin osupel je mladenič odgovoril: »Rad bom to storil, Gospod.« Toda Frančišek je naročilo razumel napak. Mislil je, da gre za cerkev sv. Damijana, ki ji je zaradi starosti grozilo, da se bo v kratkem sesula. Teh Kristusovih besed se je neskončno razveselil in je ves žarel. Čutil je, da mu je sporočilo resnično namenil sam Kristus. Ko je prišel iz cerkve, je zagledal duhovnika, ki je sedel zraven nje. Segel je v mošnjo in mu dal veliko denarja ter dejal: »Gospod, prosim vas, kupite olja in naj neprenehoma gori svetilka pred tem križem. Ko vam bo zmanjkalo denarja, vam bom zopet dal, kolikor bo potrebno.« Od te ure je njegovo srce koprnelo; ranil ga je spomin na Gospodovo trpljenje. Dokler je živel, je v svojem srcu nosil Jezusove rane, kakor se je pozneje čudovito razodelo, ko so se rane Križanega na viden način vtisnile tudi v njegovo telo. Vzradoščen zaradi videnja in zaradi besed, katere mu je bil namenil Križani, je Frančišek vstal, napravil znamenje križa, potem se je povzpel na konja in jezdil v mesto Foligno. S sabo je vzel zvitek blaga različnih barv. V Folignu je prodal konja in blago in se takoj ponovno vrnil k cerkvi sv. Damijana. Tam je spet srečal onega duhovnika, ki je bil zelo reven, in potem ko mu je pobožno poljubil roke, mu je izročil denar. (Tukaj življenjepis pripoveduje, da mu duhovnik najprej ni bil pripravljen verjeti in je šele polagoma zaupal, nazadnje pa je celo kuhal za Frančiška, ki je hotel samo opravljati pokoro.) Ob vrnitvi k cerkvi sv. Damijana si je ves srečen in goreč sešil puščavniško oblačilo in spodbujal duhovnika te cerkve s prav tistimi besedami, ki mu jih je bil izrekel škof. Potem se je vrnil v mesto, začel je hoditi po trgih in ulicah in iz razvnete duše od Duha slavil Gospoda s hvalnicami. Potem je začel zbirati kamne, potrebne za obnovo. Govoril je: »Kdor mi bo dal en kamen, bo prejel eno plačilo, kdor mi bo dal dva, bo prejel dve plačili, in kdor tri, bo prejel tudi toliko plačil!« Pri obnovi so mu pomagali še drugi ljudje. Frančišek, ki je ves žarel od veselja, je v francoščini na ves glas govoril asiškim prebivalcem in vsem, ki so hodili mimo: »Pridite in pomagajte mi pri obnovi cerkve sv. Damijana, ki bo samostan za gospe, katerih dobro ime in življenje bo v vesoljni Cerkvi poveličevalo našega nebeškega Očeta.« Navdihoval ga je preroški duh in napovedoval je tisto, kar se je pozneje zares zgodilo. Prav v svetem kraju je bil kakšnih šest let po Frančiškovem spreobrnjenju na njegovo pobudo srečno ustanovljen slavni in čudoviti red ubogih žena in svetih devic. 3 Križanega iz cerkve sv. Damijana so klarise leta 1257, ko so se odselile iz samostana pri Sv. Damijanu, prenesle v matični samostan sv. Klare v Assisiju, kjer ga je mogoče občudovati še danes. V tej knjigi objavljamo razpravo o ikoni Kristusa iz cerkve sv. Damijana pri Assisiju, ki jo je napisal Marc Picard, kanadski kapucin. Z avtorjevim dovoljenjem in z nekaterimi njegovimi popravki v drugem delu knjige objavljamo ponatis dveh odličnih člankov (Tiha govorica ikone in Pripoved Vladimirske Bogorodice) jezuita p. Marka Ivana Rupnika, ki sta bila objavljena že v Kristjanovih obzorjih.
Vinko Škafar

 

© Založba bratov kapucinov. Vse pravice pridržane.